Mangrove (2020)

Mangrove (2020)

Filmski kotiček, 2. december 2020 ― Small Axe: Mangrove (2020), Foto:BBC Slovenski naslov: Majhna sekira: Mangrove  Drugi naslovi: Small Axe: Manegrove Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: drama, zgodovinski Dolžina: 127' ,  Imdb  Režija: Steve McQueen Scenarij: Alastair Siddons, Steve McQueen Igrajo: Letitia Wright, Shaun Parkes, Malachi Kirby, Rochenda Sandall, Alex Jennings, Jack Lowden, Gershwyn Eustache Jnr, Gary Beadle, Llewella Gideon, Nathaniel Martello-White Majhna sekira je projekt, o katerem se  je govorilo še preden se je Steve McQueen vpisal v zgodovino kot prvi temnopolti režiser z oskarjem za najboljši film (12 let suženj, 2013). V zahodnem Londonu rojeni režiser in scenarist, sicer potomec priseljencev s Karibskih otokov (mama je rojena na Trinidadu, oče na Grenadi), je idejo za mini-serijo začel razvijati leta 2010 in nekaj osnutkov je bilo dokončanih že leta 2012. Projekt nato za nekaj časa postavljen na stranski tir, toda McQueen se mu je ponovno vrnil v letu 2015, ko je uvidel, da iz zbranega materiala lahko posname več samostojnih filmov. Zamisel je dokončno uresničena letos – McQueen je pod okriljem BBC-ja in Amazona dokončal pet samostojnih filmov, ki se osredotočajo na zgodovino karibske skupnosti v Londonu med 60-imi in 80-imi leti prejšnjega stoletja. Štiri izmed petih filmov temeljijo na resničnih dogodkih, ena zgodba pa je zgrajena okoli izmišljenih likov in dogodkov. Prvi v nizu petih filmov z naslovom Mangrove nas pelje v leto 1968, ko je Frank Crichlow (Shaun Parkes) odprl Mangrove, prvo karibsko restavracijo v londonski četrti Nothing Hill. V četrti so svoj dom našle številne družine s Karibov in Crichlowa restavracija je takoj postala priljubljeno zbirališče lokalnega prebivalstva. Tod kmalu po odprtju se začnejo vrstiti racije, zaradi kateri vedno bolj narašča napetost med temnopoltim prebivalstvom in lokalno policijo. Rasistični poročnik Pulley (Sam Spruell) je dirigent rasistično motiviranih vpadov v restavracijo, katerih cilj
Lovecut (2020)

Lovecut (2020)

Filmski kotiček, 30. november 2020 ― Sara Toth in Lovecut (2020), Foto: Diagonale Slo naslov: - Država: Avstrija, Švica Jezik: nemščina Leto: 2020 Dolžina: 94',  Imdb Žanri: drama Režija: Iliana Estañol, Johanna Lietha Scenarij: Iliana Estañol, Johanna Lietha Igrajo: Sara Toth, Kerem Abdelhamed, Max Kuess, Luca von Schrader, Melissa Irowa, Valentin Gruber, Doris Schretzmayer, Marcel Mohab Motivi odraščanju mladih ljudi, zmedenih in negotovih duš v iskanju ljubezni in identitete, so v rokah spretnega pripovedovalca vedno hvaležno gradivo. Z mladimi ljudmi na prehodu iz otroštva v odraslost se ukvarja tudi avstrijska drama Lovecut, prvenec mednarodnega tandema Iliana Estanol - Johanna Lietha. V fokusu je šest najstnikov, oziroma trije pari na tranziciji v odraslost, ki v enem najbolj čustvenih in nepremišljenih obdobij življenja eksperimentirajo z ljubeznijo, alkoholom, drogami in še čem. Lovecut sicer ne prinaša veliko novega, a je obenem dobrodošla posodobitev motivov, ki starejšim gledalcem ponuja dokaj veren prikaz sveta, v katerem odraščajo prihajajoče generacije.  Sodobna tehnologija pričakovano igra eno ključnih vlog in je na nek način osnovno sredstvo, brez katerega mladina ne bi znala konzumirati življenja. Anna in Jakob sta par, ki raziskovanje seksualnosti dokumentira z mobilnimi telefoni. Zadeva je sprva nedolžna, v domeni njune zasebnosti, toda njuno razmerje se znajde na spolzkih tleh, ko par sklene svoje posteljne podvige ponuditi eni izmed spletnih platform z vsebino za odrasle.  16-letna Luka in leto starejši Ben sta se našla s pomočjo aplikacije za zmenke. Njeno življenje je zaznamovano z družinsko disfunkcijo in s tem povezano čustveno nedostopnostjo, njegovo realnost pa je izoblikoval zgodnji stik s kriminalom in slabe navade, ki bodo zanj zelo kmalu, po prestopu praga polnoletnosti, postal veliko resnejši problem.  Tretji par sta Alex in Momo, ki že nekaj čas komunicirata zgolj skozi spletno video klepetalnico. Njun odnos se je sčasoma razvil do te mere,
Moving On (2019)

Moving On (2019)

Filmski kotiček, 27. november 2020 ―  Yang Heung-ju & Park Hyeon-yeong in Movin On (2019), Foto:IFFR Slo naslov: - Izvirni naslov: Nam-mae-wui yeo-reum-bam Angleški naslov: Moving On Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2019 Dolžina: 105',  Imdb Žanri: drama Režija: Yoon Dan-Bi Scenarij: Yoon Dan-Bi Igrajo: Choi Jung-Un, Yang Heung-Ju, Park Hyeon-Yeong, Park Seung-Jun, Kim Sang-Dong Južnokorejski mainstream zadnjih nekaj let le izjemoma uspe ponuditi zgodbe z dodano vrednostjo. Med ponudbo bolj ali manj prevladujejo generične kriminalke, politični in vohunski trilerji, zgodovinski spektakli... Zdi se, da zgodbe vredne gledanja umikajo na neodvisno sceno, kjer mladi, nadobudni ustvarjalci veliko lažje realizirajo svoje projekte. V to kategorijo nedvomno sodi družinska drama Moving on, celovečerni prvenec 30-letne Yoon Dan-bi, režiserkino diplomsko delo na eni izmed južnokorejskih filmskih univerz. Junaki njene zgodbe so člani običajne korejske družine, ki se v posebnih okoliščinah zberejo v stari družinski hiši. Yoon nam družinske relacije v največji meri približa skozi perspektivo dveh otrok, najstnice Okje in njenega bratca Dongjuja, ki se ob koncu šolskega leta skupaj z očetom preselita v hišo starega očeta, ki ga komaj poznata. Dedek je hudo bolan in čas je, da svoj delež odgovornosti prevzame njun oče. Otroka tako končata v prijetni stari hiši, ki je v družinski lasti že pol stoletja, kjer se počasi privajata na novo okolje in življenje ob dedku, preprostem človeku zelo mirnega značaja. Kmalu izvemo, da pomoč bolnemu očetu ni bila edina motivacija pri odločitvi za preselitev v družinsko hišo – Okja in Dingju se namreč privajata na življenje brez matere, ki se je po ločitvi od njunega očeta odločila za nov začetek. Materino obračanje hrbta je še posebej težko padlo Okji, ki je dovolj stara, da dovolj jasno razume, kaj se dogaja okoli nje. Da dojame zakaj je oče, po zlomu  njegovega malega, nikoli uspešnega podjetja, prisiljen prodajati fejk superge iz njegovega

Intenzivnejši in globlji odnos do umetnosti

Kriterij.si, 26. november 2020 ― Intenzivnejši in globlji odnos do umetnosti Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Thu, 11/26/2020 - 21:32 Ko takole razmišljam o umetnosti, s katero se kot konzument ukvarjam v teh dneh, ugotavljam, da se precej naslanja na postkolonialnega duha. In to čisto spontano. Za kaj pri tem v resnici gre, je težko točno določiti. Pri številnih primerih gre pač za naključje, ki je povezano z delom. Vendar tukaj ne bom obravnaval tistih del, ki so zame predvsem profesionalni objekt spoznavanja, temveč tista, ki so me tudi osebno izraziteje nagovorila. Najprej naj omenim odkritje soula. Zgodilo se je, ko sem poslušal album, na katerem je sodeloval po mojem mnenju eden najprodornejših, jezikovno najizvirnejših in žmothtnih raperjev, Black Thought, član The Roots. Med vrtenjem komadov se mi je v uho zataknil tisti z naslovom Bad to the Bone. Gre za sodelovanje producenta Salaama Reemija, omenjenega raperja in pevca Reeka Ruffina. Zadeva mi je s svojo melanholijo, prostranstvi, ki se razpenjajo v mogočnem in raskavem glasu Ruffina, in eksistencialno napetostjo segla do kosti. Posvetilo se mi je, da je soul tisti zvok, ki ga že dlje časa intuitivno iščem. Spravil sem se poslušat klasike – Marvina Gaya, Stevieja Wonderja, Williama DeVaughna, Gila Scotta Herona. Poln, dostojanstven, topel zvok v ritmih korakanja je začel name delovati terapevtsko. Spojil je tisto, kar se včasih v naših prostorih zdi nespojljivo – zavzetost za socialno pravičnost in duhovnost. Glasba, ki ti da občutek, da si del nečesa večjega, skupnosti pokončnih in sprejemajočih ljudi. Sporočila imajo socrealistične prvine, ne bojijo se proze, glasovi pevcev so dovolj suvereni, da lahko, se zdi, zapojejo karkoli. Obenem pa polna včasih globoko preprostih, drugih pretanjeno liričnih momentov. Gil Scott Heron je trubadur, ki je, kadar govorimo o velikanih, kot so Cohen, Dylan, Waits, spregledan. Marvin Gaye, Wonder, DeVaughn nagovarjajo s posebno čistostjo. Ob tem sem se spomnil besed Cornella Westa, da pr
še novic